Tomaž Šalamun

Cats have set themselves on wings.
Buttons have buttercups. Hares are soft meat,
hares are soft meat, they quiver and throng.
...

No one rides on
the crest. No one stops Rembrandt.
Trousers worn down on parmesan.
...

Is it cold?
Are you snowed in?
The tent, does it still creak?
...

Leather without history. Strength without
rickets. From a drawer. On the hand a wire. Blood
is silk. Walk silently. Blood is like
...

Precious copper mouth.
I hide, hide my head in you.
I have only one white sense.
...

All this blinking, gurgling, sweet stinking
decadent soul-racked sorrel,
the love of decanting,
snails put into the mouth, glued to the heart,
...

Destiny rolls over me. Sometimes like an egg. Sometimes
with its paws, slamming me into the slope. I shout.
I take my stand. I pledge all my juices. I shouldn't
do this. Destiny can snuff me out. I feel it now.
...

Red flowers grow in the sky, there's a shadow in the garden.
The light penetrates, there's no light to be seen.
How then can the shadow be seen, there's a shadow in the garden,
all around big white stones lie scattered, we can sit on them.
...

Awe-inspiring cliff, white desire,
water springing forth from blood,
let my form narrow, let it crush my body,
so that everything is one: slag and skeletons, fistful of earth.
...

my brother strides naked
beautiful as a virgin spring
through the hall, kills the lamb
with love
...

As I read you, I swim. Like a bear-bear with paws,
you push me into bliss. You lie on top of me, who
tore me apart. You I fell in love with unto death, first
among the born. It took but a moment and I was your bonfire.
...

So this is how the whole thing goes
by far the best are the little mushrooms
little mushrooms in the soup
nada nada nada nada
...

I am a carnivore, but a plant.
I am God and man in one.
I'm a chrysalis. Mankind grows out of me.
My brain is liquefied like
...

dead men, dead men
where in the steppes the birds flit and the day splits in half
where the cube heads are sailboats of whispering and the wagon
loads of boards rebound off cliffs
...

Moral bi se roditi leta 1884 v Trstu,
na Acquedottu, pa se nisem mogel.
Spomnim se trinadstropne rožnate hiše,
vk pritličju je bil salon s pohištvom,
in svojega pranonota, svoga očeta,
kako je vsako jutro napeto in pozorno
prebiral borzne novice, puhal dim cigare
v zrak in bliskovito računal.
Ko sem bil že štiri mesece v trebuhu svoje
pranone, je bila seja, ki je moj
prihod odložila za dve generaciji,
odločitev zapisala, dala svetleči list
papirja v kuverto, kuverto zapečatila
in jo poslala v dunajski arhiv.
Spomnim se, da sem po odločitvi potoval
nazaj proti svetlemu, bil tam obrnjen na
trebuh in videl, kako je visoki, starejši
moški godrnjal, premerjal police, vzel nekoga
iz sosednje police in ga za glavo precej
močno porinil proti zračni drči.
Občutek sem imel, da imam sedem let,
zamenjava, moj nono,
pa da je malo starejši, devet ali deset.
Bil sem pomirjen, obenem so me pa ti dogodki
pretresli.
Spomnim se, da sem nekaj časa hiral,
verjetno zaradi premočne svetlobe,
potem pa so se pljuča, kot nekakšne torbe
lepo prijele, prišel je dan,
ko sem dosegel potrebni tonus in zaspal.
Vedel sem, da je spodaj moje telo
in sem ga v spanju večkrat videl.
Bilo je mož počasnih kretenj, z brki,
vse življenje fantast, čeprav bančnik.
...

spet so tihe ceste, temni mir
spet so čebele, med, tiha zelena polja
vrbe ob rekah, kamni na dnu dolin
hribi v očeh in v živalih spanje

spet je v otrocih nemir, v piščalih kri
spet v zvonovih bron, v jeziku aura
popotniki se pozdravljajo, kuga je utrdila sklepe
divji jeleni so na dlani, sneg žari

vidim jutro, kako hitim
vidim kožo v pobožnem prahu
vidim vriskanje, kako se pomikava proti jugu
toledo fant, mala štoparja

slike so jasne, rože plahe
temno zapečateno nebo, slišim krik
čaka čas ljubezni, čas visokih kipov
tihih čistih srn, zasanjanih lip
...

again the roads are silent, dark peace
again there are bees, honey, silent green fields
willows by the rivers, stones at the bottom of the valleys
hills in the eyes, sleep in the animals

again the children are restless, blood in the whistles
again there is bronze in the bells, an aura in the tongue
travelers greet one another, the plague strengthened the joints
wild deer are in the palm, the snow shines

I see the morning, how I hurry
I see skin in the pious dust
I see shrieks of joy, how we head toward the south
Toledo man, two little hitchhikers

the images are clear, the flowers are timid
dark sealed sky, I hear a scream
the time for love awaits, time of tall statues
silent clear hinds, dreamy linden trees
...

Sad sem, ki mu poka koža,
kontejner, zagrabljen z žerjavom.
Galebi so krvoločni in lačni,
njihovo spukano perje se niža, ko
grem jaz gor. Treski, svileni treski
v zmrznjenem žrelu ladje, med
zarjavelimi drsnimi vrati tankerja.
Kaj delam tu, če mi poka šiv?
S čim naj namažem svoje podplute rame?
Hej, kurjaček, glavo sem ti sprešal
pod stropom, ker sem zadihal. Tvoji
udi, zmečkani na rjavi kovini, ne
grejo več dol. Komarja ujamejo v olje.
Na palico pribijejo škatlo Ilirije,
in ko se pokrov pritisne ob strop,
kam naj gre, če ne vanj? Kot star,
na pol posivel drek muhe na žarnici si.
Ali naj mečemo kopja? Nimam orodja.
In ogromen kovček s škripcem, ki se
bliža, nima ničesar. Prekladan sem.
Stroji me položijo na drugi dok.
In od tam naprej z vlakom po
temnih tunelih in vlažnih soteskah,
ali pa v soncu, soncu med žitnimi klasi,
uro preden ugasne obok in zagorijo
luči avtov in hiš. Kako naj se
spomnim nate, kurjaček, saj sem
skoraj že raztovorjen. Še preklada,
dve, še razdalja za peš in potem
tista bližina s srcem, ki jo pokažeš
z roko. Ped. Ped. Poudariš, udariš po
lesu kot na klavir in ton zmeriš.
Sladko sluhu vzame Pitagora.
...

Na poti vseh krogel,
na strmih skalah poraščenih s segmenti barv,
porisanih s kredo, ki so jo lomili
otroci, gledamo drobce,
ki se dvigajo,
stisnjeni kot pod pritiskom vode,
njihov počasen vzlet: markacijo,
dvignjene bele zavese.

Ni težav z dihanjem,
prav tu, v tem krogu,
ni težav z dihanjem
in tudi naprej, spredaj, se zdi,
kot da je ravnotežje vgrajeno, nezlomljivo;
sproti razširja votline,
razširja in zožuje,
kot pod mikroskopom povečano delovanje
neznanega (predstavljivega) respiratornega sistema.

Neveljavni so nostalgija, noč, melanholija,
smeh, ki pada kot sneg,
vse vzporedno, vse tam, ki ga lahko
dosežemo od tukaj, vsa ‘pot' vmes.

Gledamo reakcije na to stanje,
počasi, postopoma, zunanji listi artičoke
počasi odplavajo.
Odtiskujemo lahko poljubne spomine predstav.

Bil je ris.
Bil je ravno zato, ker ga nismo mogli
uporabljati.

Katerakoli predstava, vse so koncentrično
razporejene blizu, daleč.
Pega, ki je bil lift, žarek,
je a priori zavarovana z nedotakljivostjo.
Iniciacija je neverjetno počasno delo,
najbolj podobno vrtenju poletja, zime in zvezd.

Je to, kako smo jedli?
Smo si sproti pripravljali hrano?

Dovolj, da ostane v procesu majhna razpoka
in vse se neverjetno hitro regenerira, zdaj je.

Kdor vodiš dnevnik rasti in žrtev,
poglej!
Morda ga lahko mnogi berejo,
ker luč pada okrog,
le sem seveda nič ne pada, navzven gre.
Center, vir energije, ki jo opazujemo v tem
procesu je prazen. Vesolje locus ‘zgine', pojé ga.
Energija, ne zavest, preskoči, (je) v negativu.
Torej je vse v nečem, kar grobo, zaradi
predstave, lahko imenujemo zrno peska
in je ves prostor samo ostanek,
kot žaganje pri žaganju drv.

Na enem kubičnem mikromilimetru
je neskončno galaksij in vsaka s tem ogromnim
prostorom, z lučmi, lunami, sonci, z ozvezdji,
ki so nas begala in nam stiskala opno.
Intergalaktične, in seveda tudi te,
‘vbrizgane' komunikacije, so samo pritisk.

Ob tem oknu, v tem oknu
je še nešteto drugih civilizacij,
nešteto drugih kozmoloških sistemov.
Torej ne gre za trpljenje,
ampak za plasti.
To tu kažem.
...

Vsak pravi pesnik je pošast.
Glas uničuje in ljudi.
Petje zgraditi tehniko, ki uničuje
zemljo, da nas ne bi jedli črvi.
Pijanček proda plašč.
Lopov proda mater.
Samo pesnik proda dušo, da jo
loči od telesa, ki ga ljubi.
...