Rekviem* Poem by Nastasimir Franovic

Pripravili so ti svilen plašč, draga moja.
Dali bodo vse od sebe, samo da boš zapustila ta svet.
Da bi poteptali tvoje ime, da bi te izbrisali iz našega spomina.
Da bi tvojo tisočletno in večletno zgodovino stisnili v svoje zgodovinske luknje temnih brezen.
Ali je mogoče, dragi moj, da ukradejo naša kraljestva, naše narodne noše, naše pesmi, naše uspavanke, naše pravljice, naše modrece in pesnike?

Naše žive junake želijo nadomestiti z nekimi namišljenimi liki in njihovimi legendami. Naši junaki so živi, meso in kri iz zgodb, ki se že stoletja pripovedujejo ponoči ob trepetajočem ognju.
Naša rezila mečev in vojaško čast so umazali s svojimi legendami. Besedo svoboda so slišali od nas.

Prilaščajo si naše gorske vrhove in doline, od koder smo se klicali in slavili svoje zmage.
Posmehljivo omenjajo besede, ki nas jih je ob ognjišču učila naša mati.
Ne dovolijo nam govoriti tako, kot smo govorili od otroštva.
Iz naše hiše bi naredili puščavo, draga moja.
Vse zaradi služabnikov in izdajalcev. Vse za koristi drugih.
Mati so molitve iz Svetega pisma spremenili v pravljice.
In nas skušajo z njimi zastrupiti.
Naša starodavna svetišča, ki so jih naši predniki zgradili za sveti krst in v katerih smo pred cerkvenimi vrati puščali svoje šibre in puške, so zdaj dom njihovega Boga. Mati, vse pograbijo.
Se sramuješ nas, svojih sinov in hčera?
Spominjaš se več kot tisoč let, časa in dogodkov, prapora naše časti, pod katerim so okameneli zastavonoše.
Zastave, prestreljene s kroglami, krvave in pokončne.
Spominjate se trdnih častnih ljudi, ki stojijo na svoji zemlji.
Bili ste ponosni nanje.
Mati, ali se sramuješ svojih sinov in hčera?
Ali smo vredni svoje domovine?
Ne preklinjaj nas, mater!
Mati, prisegli bi na čast, vendar smo izgubili vero vase.
Ne pokvari naše časti, ker smo jo zapravili!
Ne jokaj nad nami, mati!
Naj uporabimo svojo moč in modrost!